Novice

kritike in recenzije

Red Sparrow (2018)

Red Sparrow (2018)

Filmski kotiček, 1. marec 2018 ― Foto: Kolosej Slo naslov: Rdeči vrabec Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Dolžina: 139',  Imdb Žanri: misterij, triler Režija: Francis Lawrence Scenarij: Justin Haythe, Jason Matthews, Eric Warren Singer Igrajo: Jennifer Lawrence, Mary-Louise Parker, Joel Edgerton, Ciarán Hinds, Jeremy Irons, Matthias Schoenaerts, Joely Richardson, Charlotte Rampling Šola za "vrabce" je pogruntavščina ruske varnostne službe – poseben oddelek na katerem mlade in lepe agente poleg klasičnih vohunskih veščin učijo, kako v operativnih nalogah koristiti um in predvsem telo. Uporabljati seksualnost kot sredstvo manipulacije in orožje je vloga, na katero se pod budnim očesom brezkompromisne inštruktorice (Charlotte Rampling) pripravljajo bodoči agentje te posebne enote. Med njimi se znajde tudi primabalerina Dominika Egorova (Jennifer Lawrence), za katero po hudi poškodbi ni več prostora na odru, med člani ruske elitne baletne skupine. V praksi to ne pomeni zgolj konca njene baletne kariere, temveč tudi preklic privilegijev, ki jih uživajo vrhunski umetniki. Ali drugače: Dominika in njena hudo bolna mati bodo kmalu morale zapustiti meščansko stanovanje, namenjeno zaslužnim kulturnikom. Temu bo gotovo sledil še preklic posebne zdravstvene oskrbe za  bolno mamo in to je scenarij, ki se mu Dominika želi na vsak način izogniti. Njeno stisko izkoristi Vanya Egorov (Matthias Schoenaerts), pomemben mož v hierarhiji ruske obveščevalne službe in balerinin stric, ki dobro pozna njeno situacijo. Prepriča jo, da um in telo posoditi domovini z obljubo, da si ji bo domovina ustrezno oddolžila. Foto: Kolosej To so torej okoliščine, v katerih je lepa balerina končala v trenažnem procesu "šole za vrabce." Vohunski šoli, na kateri so zadeve kot so uporaba različnih orožij, tehnologije, borilnih veščin in podobnih vohunskih pripomočkov sekundarnega pomena. Ob opazovanju metod glavne inštruktorice spoznamo, da je ključna spretnost, ki jo morajo obvladati bodoči a

Dežela pridnih – Jezik: Moj, tvoj, naš in samo-svoj

Koridor, 1. marec 2018 ― V torek, 27. februarja, se je v klubu Slovenskega mladinskega gledališča odvijal pogovor z dr. Kozmo Ahačičem, ki ga je moderiral Boštjan Narat. Mrazu navkljub je dogodek pritegnil kar precej obiskovalcev, kar pa ni presenečenje, saj je dr. Ahačič, jezikoslovec z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša na ZRC SAZU, v zadnjem letu s svojim […] The post Dežela pridnih – Jezik: Moj, tvoj, naš in samo-svoj appeared first on Koridor – križišča umetnosti.

Nova branja: #zeleno

Koridor, 28. februar 2018 ― V petek, 23. februarja 2018, se je v SNG Drami znotraj programske veje Nova branja odvila premiera dramskega omnibusa, z naslovom #zeleno. Z desetminutnimi dramami se je v režirani bralni uprizoritvi predstavilo pet mladih dramatikov, Sandi Jesenik, Varja Hrvatin, Lev Mastnak Trobentar, Kaja Nakani in Jernej Potočan. Gre za osvežen koncept Novih branj, ki se […] The post Nova branja: #zeleno appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
Happy End (2017)

Happy End (2017)

Filmski kotiček, 28. februar 2018 ― Foto: Filmladen.at Slo naslov: Srečen konec Država: Francija, Avstrija, Nemčija Jezik: francoščina Leto: 2017 Dolžina: 107' ,  Imdb Žanri: drama Režija: Michael Haneke Scenarij: Michael Haneke Igrajo: Isabelle Huppert, Jean-Louis Trintignant, Mathieu Kassovitz, Toby Jones, Fantine Harduin, Franz Rogowski, Laura Verlinden Če Michael Haneke za prizorišče svojega najnovejšega filma izbere francoski Calais, že imamo dober namig, kaj nas čaka. Govorimo o tistem Calaisu, v katerem se zbirajo tisoče prebežnikov iz vsega sveta, ki se poskušajo pretihotapiti v Veliko Britanijo. Tam domuje družina Laurent, ki v lasti ima veliko gradbeno podjetje s pomembno vlogo na  nepremičninskem trgu. Podjetje je zgradil družinski patriarh George, danes senilni starec brez volje do življenja. Vajeti družinskega biznisa v svojih rokah drži hčerka Anne, ki v posel poskuša vpeljati sina edinca Pierra, vendar ta očitno ni kos nalogi. Ko se na enemu izmed gradbišč podre podporni zid in pride do delovne nesreče s fatalnimi posledicami, je Anne prisiljena prevzeti popolno kontrolo, saj Pierre s svojim nastopom pred inšpektorji (ti preiskujejo okoliščine nesreče), podjetju ne dela nobene usluge. V družinski posel ni vključen njen brat Thomas, zdravnik z mlado soprogo in komaj rojenim potomcem. Ta je nepričakovano prisiljen prevzeti odgovornost in skrbeti še za 13-letno Eve, hčerko iz njegovega prvega propadlega zakona. Bivša žena je namreč zaužila prevelik odmerek zdravil in končala na oddelku za intenzivno nego lokalne bolnišnice. Haneke že v uvodu namigne, da bi Eve lahko imela prste vmes pri materini zastrupitvi, ter tako skicira prvi pomemben detajl nastajajočega portreta družinske disfunkcije. Eve je odraščala ob depresivni materi, ki se ni znala sprijazniti s tragičnim dogodkom iz preteklosti in nato še z ločitvijo, po kateri oče stari družini ni namenjal nobene pozornosti. V takšnih okoliščinah ni presenetljivo, da najstnica že v rosnih letih kaže znamenja resne

Dunkirk

Koridor, 27. februar 2018 ― Christopher Nolan se kljub izrednemu talentu na prvi pogled ne zdi primerna izbira za režijo vojne drame o eni največjih in najuspešnejših pomorskih evakuacij druge svetovne vojne (in navsezadnje v zgodovini) – njegov slog je namreč vse prej kot prizemljen. Trilogija o Batmanu realizem črpa iz dejstva, da je ozračje, ki obdaja ta lik, vsaj […] The post Dunkirk appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
L'amant d'un jour (2017)

L'amant d'un jour (2017)

Filmski kotiček, 26. februar 2018 ― aka Lover for a Day  Foto: Mubi Slo naslov: - Angleški naslov: Lover for a Day  Država: Francija Jezik: francoščina Leto: 2017 Dolžina: 76',  Imdb Žanri: drama Režija: Philippe Garrel Scenarij: Philippe Garrel, Jean-Claude Carrière, Caroline Deruas Igrajo: Eric Caravaca, Esther Garrel, Louise Chevillotte, Paul Toucang Philippe Garrel je s producentom Saidom Ben Saidom (Elle, Maps to the Star, Carnage) pred časom sklenil dogovor o snemanju treh filmov, ko bodo tvorili nekakšno ohlapno trilogijo – filmi bojo posneti v črno-beli tehniki, z le nekaj ključnih protagonistov, zapakirani v produkcijsko prijazno dolžino slabih 80 minut. Prvi naslov v tej trilogiji je Ljubosumnost (La Jalousie, 2013), drugi film nosi naslov V deželi žensk ( L'Ombre des femmes, 2015), lani pa smo dobili še naslovni Lover for a Day (L'amant d'un jour, 2017). Prvi in drugi film sta našla svoje mesto v programski ponudbi domačega Liffa in kasneje še na sporedih prikazovalcev v sklopu slovenske Art kino mreže. Le Ljubimec za en dan (zaenkrat) ni našel poti do slovenskih kinodvoran in tako bo najverjetneje tudi ostalo. Garrel zgodbo postavi v današnji Pariz. Uvod postreže z vročim prizorom seksa med Gillesom, profesorjem filozofije v srednjih letih in Ariano, mlado žensko, ki bi glede na mesto, ki sta ga izbrala za intimnost, lahko bila njegova študentka. Malce kasneje opazujemo objokano mlado žensko, ki v poznih nočnih urah za sabo vleče potovalni kovček. Pot jo pripelje do vrat nekega stanovanja in vrata ji odpre Gilles. Izkaže se, da je Jeanne Gillesova hčerka, ki je zapustila dolgoletnega fanta/zaročenca. Zatočišče je poiskala pri očetu ne vedoč, da je ta vmes na skrivaj začel živeti z veliko mlajšo žensko, ki smo jo že spoznali v tistem vročem prizoru. Ariene je torej študentka in ljubica njenega očeta in novonastali položaj je zaradi očitnih razlogov malce kočljiv. Po začetnih napetostih na relaciji ljubica-hčerka se ozračje v tej nenavadni skupnosti začne izboljševa

Zbrane kratke zgodbe: Roald Dahl

Konteksti (Tomaž Bešter), 25. februar 2018 ― vir slike: sanje.si Če bi sodil letošnjo bralno paradigmo po njeni iniciali, bi zapisal, da se bo sukalo predvsem okoli kratkih zgodb. Te so se v prvih dveh mesecih prikradle k meni in priznam, da mi ustrezajo. Tako Sredi noči, Neumanove Stvari, ki jih ne narediva ali pa Schönwerthove pravljice. In še nekaj jih čaka. Zato sem zadnjih nekaj tednov z veseljem dvigoval zajetno špehovje Zbranih kratkih zgodb Roalda Dahla. Te so izšle že lansko leto pri založbi Sanje in združujejo zares mnogo nivojev odličnosti, ki se ob primernem doziranju v kratkih in malo manj kratkih zapisih razkrivajo sloj za slojem te pomembne izdaje. V teh zgodbah bralec najde lepoto besede, iznajdljivost dramskih zasukov, razočaranja nad ljudmi, sarkazem in celo fantastiko in vojne zgodbe pilota. Njegovi junaki so lahko dobri ali pa tudi ne, a z vsemi nas prijazno seznani v dovolj izčrpni gesti. Čeprav ji format odreja asketizem, tega bralec ne občuti. Dahl pa se tudi ne zdi nekdo, ki bi se pustil, da mu šablone preveč odrejajo fantazijo in moč upodobitvene besede. Če je potrebno, je kratka zgodba lahko tudi daljša.In prenekatere Dahlove tudi so. Ni veliko smisla v tem, da bi šel čez čisto vse zgodbe. Veliko preveč jih je in raztezajo se krepko prek 700 strani. No, saj se za zbrano delo kaj takšnega tudi spodobi. Dahl se v teh zgodbah kaže kot izvrsten šahist, saj uspeva v raznovrstnih temah, motivih in žanrih, njegova naracija pa se poslužuje izvrstnih diverzij, ki z natančnostjo in podrobnostmi v pogosto na začetku zgodbe pozornost bralca usmerja nekam povsem drugam, zato je glavna tema prav tako pogosto tista, ki služi kot presenečenje. In iztek sam je v resnici skoraj manj pomemben. Pa tudi to ne drži povsem, saj ponekod prav ta element v doslej prebranih kratkih držal pokonci marsikaj v žanru. Posebej velja izpostaviti Dahlovo neverjetno dobro pisanje. Izbran jezik in besede, ki jih suče sem in tja, bralca zlahka prestavijo nekam v poletni večer, ko sedeč na rkljih pritegnemo volj
Ne gledaj mi u pijat (2016)

Ne gledaj mi u pijat (2016)

Filmski kotiček, 25. februar 2018 ― aka Quit Staring at My Plate Foto: Kinorama Slo naslov: Ne glej mi v krožnik Angleški naslov: Quit Staring at My Plate Država: Hrvaška, Danska Jezik: hrvaščina Leto: 2016 Dolžina: 105',  Imdb Žanri: drama Režija: Hana Jušić Scenarij: Hana Jušić Igrajo: Mia Petričević, Nikša Butijer, Arijana Čulina, Zlatko Burić, Karla Brbić Ne glej mi v krožnik je v hrvaško-danski koprodukciji posneta črnohumorna drama mlade hrvaške režiserke Hane Jušić, ki je po nizu  uspešnih kratkih filmov posnela prvenec s katerim se ji je uspelo prebiti na Beneške dneve (Venice Days), eno izmed stranskih sekcij Mostre. Film, ki smo ga med ostalim lahko videli tudi na predzadnjem Liffu, je prejel nagrade na številnih mednarodnih festivalih (Benetke, Tokyo, Crossing Europe) in več zlatih aren na festivalu hrvaškega filma v Pulju. Jušićeva, ki je spisala tudi scenarij, je glavne junake našla v štiričlanski družni, nastanjeni v neugledni delavski četrti v Šibeniku. V majhnem stanovanju, ki se v vročih poletnih dneh zdi še manjše, se stiskajo oče Lazo (legendarni Zlatko Burić, ki ga poznamo iz Refnove trilogije Pusher), mama Vera (Arijana Čulina), njuna hčerka in glavna junakinja Marijana ( ) in njen "počasni" brat Zoran (Nikša Butijer). Le Marijana hodi v službo (zaposlena je laboratoriju lokalne bolnišnice), zato največji del družinskega proračuna zapolni njena plača, toda denarni prispevek se niti malo ne reflektira na njenem statusu znotraj družine. Ob trdosrčni, nerazumevajoči, na lenarjenje vajeni materi in starokopitnem očetu, ki družino vodi s trdo roko, brez kančka posluha za želje in potrebe mlajših generacij, več pravic in pozornosti uživa njen počasni brat Zoran. Ko možganska kap prizadene očeta in ga priklene na posteljo se zdi logično, da Marijana prevzame njegovo vlogo. Foto: Kinorama A po dogodku je edina sprememba, da Marijana poleg službe začne za dodaten zaslužek čistiti hiše premožnih družin. Izdatki so zaradi očetove bolezni višji, zato mati
še novic